Strelska zveza Slovenije - kako smo postali nacionalna panožna zveza?

/ Savo STRMOLE/

Za pisanje o teh dogodkih sem se odločil na podlagi spoznanj pri pripravi zbornika ob 50. obletnici SZS. Takrat sem imel velike težave pri zbiranju pisnih dokumentov iz tega obdobja. Ob naši osamosvojitvi je bil celoten arhiv SZS zaradi prenove strelišča na Dolenjski cesti shranjen v vojašnici JLA v Šentvidu pri Ljubljani. Ob odhodu jugoslovanske vojske pa so vse pisne dokumente, med njimi tudi naš arhiv, zažgali na dvorišču vojašnice. Da se ne bi našim   zanamcem zgodilo to, kar se je meni, sem se odločil, da dogodke, katerih aktivni akter sem   bil, zapišem v upanju, da jih ne bo prekril prah zgodovine.

Po dolgotrajnih zapletih v zvezi z izborom novega sekretarja zveze sem bil s 1. 6. 1991, po odhodu Edvarda Progarja v pokoj, imenovan za sekretarja zveze. Že po dvajsetih dneh mojega dela na zvezi se je zgodil napad JLA na Slovenijo. V tem času je bila reprezentanca nekdanje    Jugoslavije na sredozemskih igrah v Atenah. V njej je bilo veliko slovenskih športnikov, ki so se, potem ko so zvedeli za napad JLA, odločili, da na SI ne bodo nastopali. Po dogovoru s takratnim predsednikom Športne zveze Slovenije (v nadaljevanju ŠZS) dr. Rajkom Šugmanom smo organizirali njihovo vrnitev v Slovenijo. Med vodilnimi slovenskimi  športniki, ki so se odločili za odhod iz Aten, je bil tudi Rajmond Debevec. Streljački savez Jugoslavije (v nadaljevanju SSJ) ga je zato hotel kaznovati s suspenzom za šest mesecev in  mu s tem onemogočiti nastop na EP z MK orožjem v Bologni.

Sklicana je bila skupna seja predsedstva SSJ in Strokovno-tehnične komisije SSJ za 11.7.  1991 v Sarajevu. Ker so že v maju nastali spopadi v Kninu in okolici Karlovca, je bila pot po cesti izjemno nevarna, letalski prevoz s Sarajevom pa je bil prekinjen, se nihče od takratnih članov predsedstva seje ni želel udeležiti. Odločil sem se, da se je bom udeležil in skušal preprečiti suspenz.

Po odhodu iz skupne države blokada slovenskih strelcev

Pred sejo so v ŠZS in posameznih republiških panožnih zvezah potekali intenzivni razgovori  o oblikovanju strategije za začasno sodelovanje športnikov v reprezentancah nekdanje  Jugoslavije. V skladu s temi stališči sem oblikoval tudi strategijo nastopa na predsedstvu SSJ. Za pomoč in zbiranje podatkov iz preteklosti sem se obrnil na Tomislava Šepca, Milivoja Stanojeviča - Šiljo in Mira Šipka, ki so mi pri tem zelo pomagali. V Sarajevo sem šel z vlakom, ker je bilo to edino kolikor toliko varno prevozno sredstvo. Na seji so bili prisotni Dautovič, Šipek, Schmid, Stanojevič, Simič, Filipovič, Pejovič, Lončar, Vitez, Matič, sekretar SSJ Tomič, imen predstavnikov Kosova in Makedonije se ne spomnim in jaz. Ko se je začela točka poročilo s sredozemskih iger v Atenah, ki ga je predstavil sekretar Tomič, ki je bil hkrati tudi vodja jugoslovanske delegacije v Atenah, je za Rajmonda Debevca kot pobudnika odhoda slovenskih športnikov iz Aten zahteval najstrožjo kazen. Temu so sledili še čustveni izlivi jugoslovanstva. Predvsem so bili glasni Branko Lončar in drugi delegati, ki so bili pod vplivom dnevne srbske politike. Po dogovoru s Stanojevičem, Šipkom, Dautovičem in Vitezom se v razpravo v prvih treh urah sploh nisem vključeval. Namesto mene so oni  skušali ugovarjati argumentom drugih razpravljavcev, sam pa sem se vključil v razpravo šele,  ko so predlagatelji suspenza porabili vse strelivo. Najprej sem jim navedel več primerov  bistveno težjih prekrškov pravil tekmovalcev v reprezentanci Jugoslavije, kot je bil očitan Rajmondu, pa zanje SSJ ni izrekel nobenih kazni. Nato pa sem jim poskušal pojasniti položaj,  v katerem so se znašli slovenski športniki. Po blokadi informacij iz Slovenije niso vedeli, kaj se dogaja doma, in so bili v takem psihičnem stanju, da ne bi mogli dosegati rezultatov, ki jih  sicer dosegajo. Ker je razprava trajala že več kot 4 ure in so bili vsi močno izčrpani, je  predlagatelj predlagal, da se kazen zmanjša s suspenza na ustni opomin, kar je bilo po glasovanju z enim glasom večine tudi sprejeto. S tem je bil nastop Rajmonda na EP v Bologni rešen, na tekmovanju pa je osvojil štiri medalje v ekipni konkurenci.

V septembru so se v okviru ŠZS vse bolj oblikovala stališča, da republiške športne zveze začnemo postopek razdružitve z državnimi zvezami Jugoslavije. Hkrati pa smo skušali našim tekmovalcem v tem obdobju do vključitve v mednarodne zveze zagotoviti vsaj nekaj tekmovanj. S strelsko zvezo Hrvaške smo se dogovorili, da organiziramo po dva dvoboja  državnih reprezentanc z zračnim orožjem in puško šibrovko. 12.12.1991 je predsedstvo  Strelske zveze Slovenije sprejelo sklep o razdružitvi s SSJ in začetku postopka za  vključevanje v UIT (Mednarodno strelsko zvezo), ESC (Evropsko strelsko konfederacijo) in OKS (Olimpijski komite Slovenije) in s tem v MOK. Hkrati je določilo obseg dvobojev med  Slovenijo in Hrvaško ter prvič imenovalo selektorje slovenskih državnih reprezentanc.

Podpis ustanovne listine OKS

15.12.1991 je bil ustanovljen slovenski olimpijski komite. Ustanovno listino je v imenu SZS podpisal takratni predsednik Kosta Bizjak. Slovesnega podpisa pa sva se udeležila tudi Mimi Kralj in jaz.

16.12.1991 je bila seja Športne zveze Slovenije, na kateri smo panožne zveze poročale o  tem, kakšen je postopek posamezne zveze za vključevanje v mednarodne zveze in kakšni so realni roki za vključitev. Hkrati je bil sprejet tudi Protokol izvedbe državnih prvenstev v  Sloveniji. Naslednji dan pa smo poslali prijavo za prvo udeležbo naše reprezentance na  mednarodnem tekmovanju v Münchnu. 18.12.1991 je bil prvi dvoboj državnih reprezentanc med Slovenijo in Hrvaško z zračnim orožjem. Med dvobojem je bila tudi seja predsedstva SZS. Kot gosta sta na njej sodelovala Tomislav Šepec in Milivoje Stanojevič iz Hrvaške. Na  seji smo oblikovali skupno strategijo hrvaške in naše zveze za vključitev v UIT in ESC. Pripravili smo vloge in jih poslali na sedeža obeh zvez. Po nekaj dneh smo pri sekretarju UIT  g. Schreiberju in predsedniku ESC g. Schulstremu preverili, ali so prejeli vloge, in se dogovorili za razgovor. Na sedežu UIT v Münchnu sva ga opravila skupaj s Tomičem 26.1.1992 med mednarodnim tekmovanjem v Münchnu. Dobili smo začasni sklep o sprejemu v UIT in zagotovilo, da bomo polnopravni člani postali s sklepom skupščine, ki bo aprila v Barceloni. Pri drugi točki pa sva s Tomičem odprla vprašanje osvojenih kvot naših tekmovalcev za nastop na olimpijskih igrah v Barceloni. Ta del razgovora je bil bistveno težji, ker Schreiber ni želel odločati prej, preden se o statusu na novo razglašenih držav ne odloči mednarodna politika. Našli smo kompromisno rešitev, po kateri smo dobili tri kvote, ki jih je dobil Rajmond Debevec v reprezentanci Jugoslavije, od teh treh pa smo dve vrnili UIT. To  smo lahko storili, ker je Rajmond lahko z eno kvoto nastopil v vseh treh disciplinah s puško,  nismo pa imeli drugega slovenskega strelca, ki bi izpolnjeval merila MOK-a za nastopa na OI MQS (minimalni kvalifikacijski rezultat). Po vrnitvi v Ljubljano smo OKS-u predali  dokument o članstvu v UIT. OKS je moral do nastopa na zimskih olimpijskih igrah v  Albertvillu zbrati štiri potrdila mednarodnih športnih zvez, članic MOK-a, da bi na teh igrah lahko nastopila tudi Slovenija. Do 2.2.1992 smo štiri nacionalne zveze OKS-u predložile ta potrdila in tako je v začetku februarja Slovenija prvič nastopila na OI v Albertvillu. Za  sprejem v ESC je Šepec opravil predhodni razgovor s Shulstremom in ta nam je sporočil, da  bo o našem vstopu v članstvo odločalo predsedstvo ESC na seji, ki bo pred EP z zračnim  orožjem v Budimpešti. Odločili smo se, da na EP prijavimo reprezentanco Slovenije in da pred prvenstvom pridobimo podporo članov predsedstva ESC. Na pot v Budimpešto sem se odpravil skupaj z reprezentanco, ki jo je vodil Lojze Mikolič. Za reprezentanco smo si po  velikih težavah uspeli sposoditi trenirke, po tekmovanju pa smo jih vrnili Plavalni zvezi  Slovenije.

Prvi nastop pod zastavo samostojne Slovenije

Za našo nejasno usodo v zvezi z nastopom na EP tekmovalci niso vedeli. Z Mikoličem sva se zavedala, da se lahko zgodi, da nam na tekmovanju ne bodo dovolili nastopiti. V enakem  položaju so se znašli tudi Hrvati. Ko smo prispeli v Budimpešto, sva s Šepcem obiskala vse  člane predsedstva, še posebej pa nama je pomagal g. László Hammerli, takratni sekretar  madžarske zveze in predsednik organizacijskega komiteja EP. Na seji predsedstva so nas  sprejeli v ESC in našim tekmovalcem omogočil, da so naslednji dan nastopili na EP. Na tem  tekmovanju smo dobili tudi prvo strelsko medaljo na velikih tekmovanjih, in sicer mladinke z  zračno pištolo ekipno Ksenija Maček, Irena Toroš in Barbara Dolenc - Fuks, ki so dosegle 3.  mesto.

Formalni sklep v UIT je izglasovala skupščina aprila tega leta v Barceloni, ki se je je udeležil takratni predsednik Kosta Bizjak. Rajmondu pa je pripadla čast, da je na poletnih olimpijskih igrah v Barceloni nosil slovensko zastavo.