ZGODOVINSKI ORIS STRELSTVA NA SLOVENSKEM

Meščanska prostovoljna strelska društva so se razvila iz najrazličnejših oblik splošnih strelskih vaj, urjenja z orožjem, ki so se ga morali v začetku udeleževati skoraj vsi kolikor toliko za orožje sposobni meščani moškega spola. Glavni namen tega, z leti vedno bolj sistematičnega in z različnimi, največkrat zelo strogimi pravili urejenega urjenja s “hladnim” in “toplim” orožjem je bil: nenehna skrb za javni red in mir v samih mestih kot tudi obramba pred napadi zunanjih sovražnikov, ki jih v teh burnih stoletjih evropske zgodovine ni bilo malo. Od tod tudi verjetno tolikšna naklonjenost gosposke vsem oblikam strelskih združenj, saj so le-ta v času nevarnosti bila sposobna varovati njihovo premoženje in življenje; prav iz vrst strelcev so lahko v slehernem trenutku rekrutirali tudi zanesljive in dobre vojake.

Vendar to se ni vse; že prva znana strelska društva so poleg svojih rednih strelskih vaj, ki so se odvijale predvsem v poletni sezoni, gojila tudi razne druge, bolj zabavne oblike družabnega življenja. Prirejala so razna strelska slavja z zabavnim nagradnim streljanjem, skupne pojedine, popivanja in plese, največkrat kar v zgornjih, “klubskih”, prostorih streliščne stavbe, na katerih je prihajajo včasih do bučnih sporov in izgredov, pri katerih je morala posredovati celo oblast, da je pomirila vročekrvneže.

Sprva so bila strelska društva zares demokratične združbe svobodnih meščanov in so morali vsi člani strelskega združenja za osnovne društvene potrebe prispevati enak delež, zato pa so imeli, seveda, tudi vsi enake pravice. Že od vsega začetka je bila članarina za strelsko društvo in pa tudi posamezne druge takse, kot je bila, recimo, “strelnina”, precej “zasoljena”, zato revnejših meščanov na strelišču običajno ni bilo videti in je bila ta vrsta zabave tako rekoč “rezervirana” le za bogatejši sloj meščanov, za razne bogate trgovce, obrtnike, častnike, plemiče in podobno meščansko “smetano’.

Ko pa se je nevarnost s strani zunanjih sovražnikov, zlasti Turkov, polegla, to je bilo zlasti po uvedbi redne vojske, sta ostala obrambni smoter in sploh pomembnost strelskega društva kot oblike nekakšne “mestne zaščite” le še simbolična atributa, privilegija, s katerima so se strelci kitili ob vseh večjih, ne samo strelskih marveč nasploh mestnih slovesnostih. Sčasoma so se strelska društva “prelevila” v združenja dokaj zaprtega tipa, v napol zasebniška združenja, ki so se pozneje še razcepila v več vej, pri čemer so največkrat odločali,  kot smo že zapisali, družbeni status članov, raba določenih vrst strelnega orožja in ne nazadnje -sam osnovni namen društva.

O precej bogati, pestri in dostikrat tudi burni zgodovini strelskih društev se je skozi stoletja ohranilo precej dokumentarnega gradiva, bodisi v obliki pisanih virov, kulturnozgodovinskih predmetov, značk in emblemov, strelskih praporov, strelskega orožja ali pa bogate likovne dediščine, kot so na primer portreti strelcev in posebno likovno in kulturnozgodovinsko vabljivo gradivo -poslikane lesene in papirnate strelske tarče, med katerimi najstarejše znane angleške izvirajo celo iz 14. in 15. stoletja.

Društvo ljubljanskih ostrostrelcev je za čas svoje ustanovitve štelo leto 1562 in na osnovi te letnice več kot tristo let tudi slovesno praznovalo svoje jubileje; dolgo časa je namreč veljalo, da je fragment rokopisa Celovške kronike iz leta 1562, ki poroča, da je bilo 14. julija tega leta v Ljubljani veliko “svobodno” streljanje, prvi znani pisani vir o ljubljanskem strelskem društvu in o ljubljanskem meščanskem strelišču. Vendar to prav gotovo ne bo držalo in je to društvo še starejše, kajti v sodnem zapisniku iz leta 1551, torej več kot deset let pred imenovano Celovško kroniko, lahko preberemo, da ljubljanski strelci prosijo magistrat. da jim podeli sukno za hlače, ki je bilo takrat običajna nagrada za dobro streljanje.

Domnevno je bilo prvo ljubljansko strelišče lesena stavba, postavljena ob vznožje grajskega hriba, na mestu današnje ljudske kuhinje (od tod izvira tudi ime Streliška ulica). Lesena so bila v glavnem tudi strelišča, ki so jih postavili pozneje, zadnje med njimi je bilo leta 1876 zgrajeno novo strelišče pod Rožnikom, na mestu današnje Biotehnične fakultete, in razumljivo je, da so morali biti na teh streliščih zagotovljeni vsaj minimalni varnostni pogoji (zemeljski okopi za krogle, visoka lesena ali zidana ograja okrog strelišča, ki je preprečevala vstop na nevarno območje mimoidočim meščanom in drugo); mestni svet je vedno strogo nadzoroval izvajanje teh varnostnih ukrepov. Prav v zvezi s tem je bilo s strani meščanov vedno dosti kritičnih pripomb, zlasti je bilo veliko odpora proti graditvi tega zadnjega strelišča pod Rožnikom. Tako lahko v takratnem časopisu preberemo pritožbo bralca, ki piše, da mu je, ko seje vračal domov, z mestnega strelišča pribrenčala nad glavo krogla.

Janez Vajkard Valvasor piše pri nadrobnem popisu kranjskega glavnega mesta v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) tudi o ljubljanskih streliščih in strelcih: “Tu, pred mestom, je plesišče in jahalnica za vajo plemenite mladeži, v turjaškem vrtu tudi strelišče za plemiče. Prav tako imajo v Ljubljani, deželni uradniki svoje posebno strelišče, meščani pa tudi svoje. Streljajo poleti vsako nedeljo in vsi na novo sprejeti meščani so dolžni prihajati semkaj dve leti ter se vaditi v streljanju. V ta namen plačuje mesto poročnika, da bi meščane vadil in izuril v vsakovrstnem orožju…’. Vendar pa je bilo plemiško in civilno strelsko društvo dosti mlajše od društva ljubljanskih ostrostrelcev.

Začetek strelske sezone je po navadi določilo strelsko vodstvo, odobriti pa ga je moral, po tedanjem običaju, sam magistrat. Streljalo se je ob lepih sončnih in prazničnih dnevih, od konca aprila ali začetka maja do konca meseca avgusta in sicer, največkrat popoldne od 13. ali 14. ure do 19. ali 20. ure zvečer, v glavnem pa se tarče ni smelo sneti pred 19. uro zvečer. Streljalo se je takrat, kadar so bili prisotni pri streljanju najmanj trije strelci. Sleherno streljanje je morala odobriti strelska direkcija, le-ta je tudi razsojala o tem, ali so predložene slikane tarče primerne za streljanje ali ne. Med streljanjem so se morali vsi strelci podrejati navodilom višjega strelskega mojstra; ta je tudi ocenjeval nagradne zadetke. Preden je ustrelil, je moral vsak strelec svoj strel napovedati. Prav tako ni smel strelec zapustiti svojega strelskega mesta, dokler mu ni merilec pokazal njegovega zadetka. Največkrat je strelec, ko je končal streljanje, dal znak merilcu z zvoncem in šele potem mu je ta pokazal s posebno merilno palico njegov zadetek. Če je strelec zadel v center, to je v okroglo črno ploščico, jo je moral merilec sneti, numerirati in zamenjati; prestreljeno ploščico je spravil potem v posebno skrinjico, ki jo je zvečer pregledala komisija. Če je strelec zgrešil, je lahko svoj strel ponovil, toda samo enkrat. V primeru, da je puška kar trikrat zatajila, je moral strelec zravnan in v teku, zapustiti svoje strelsko mesto; spet je lahko streljal šele takrat, ko je bila puška popravljena. V tem primeru je imel prednost pred drugimi. Med strelci je, kot smo že omenili, dostikrat prihajalo do prepirov in ostrih medsebojnih sporov; prav zaradi tega in pa tudi zaradi čestih nepravilnosti v samem načinu streljanja je leta 1711 deželni vicedom Franc Anton grof Lanthieri sestavil in zapisal prvi, uradno veljavni in priznani strelski red. V njem so bila zbrana vsa osnovna pravila strelskega urjenja in tekmovanj, kakor tudi vse druge odredbe in varnostni ukrepi. Strelski red, bogat vir podatkov o ljubljanskih strelcih in strelišču, je v poltretjem stoletju doživel vrsto revizij in dopolnitev s takratnimi aktualnimi pravili in uredbami. Poleg tega strelskega reda so vodili strelci tudi natančne knjige o streljanju; vanje so vpisovali, za vsako streljanje posebej, imena strelcev, vrednost zadetkov in še druge potrebne podatke. Obstajale pa so tudi blagajniške knjige v zvezi z članarino in takso za streljanje ter občasni tiskani seznami vseh članov društva ostrostrelcev z najvažnejšimi podatki; tako iz tiskanega seznama vseh članov ljubljanskega društva ostrostrelcev iz leta 1848 zvemo, da je društvo štelo takrat kar 390 članov, med njimi je bilo tudi 14 strelk, ki jih pred 19. stoletjem še ni bilo zaslediti.

Iz zapuščine Društva ljubljanskih ostrostrelcev je ohranilo poleg omenjenega tudi še nekaj drugega kulturnozgodovinskega in likovnega gradiva, kot je dragocen, bogato okrašen strelski prapor, ki so ga nosili člani strelskega društva v slavnostnih povorkah, nagradni strelski pokal, ki je nastal kot spomin na slavnostni dogodek, ko je obiskal leta 1856 ljubljansko strelišče sam cesar Franc Jozef, vrsta strelskih značk, ki so jih nosili strelci na streljanjih in ob raznih drugih prilikah, pripete na svojo strelsko uniformo, najdragocenejši dokument pa je zlata strelska verižica, ki jo je nosil ob svečanih prilikah za vratom višji strelski nadmojster in so člene te verižice prispevali posamezni člani strelskega društva; na vsakem členku te verižice sta vgravirana ime darovalca in datum.

Strelsko življenje v Ljubljani je bilo posebno razgibano v 18. in 19. stoletju; streljanja so se vrstila en za drugim, tudi v večjem številu v eni sami sezoni. O pogostih streljanjih nam priča tudi precejšnje število razmeroma dobro ohranjenih strelskih tarč. Streljanj na ljubljanskem strelišču so se udeleževali kot gostje tudi strelci z drugih strelišč, na primer iz Kranja, Škofje Loke, Trsta, Dunaja in od drugod, enako so hodili streljat ljubljanski strelci v Trst, na Dunaj in drugam, kjer so pogosto, kot nam poročajo tedanji časopisi, zlasti pa Laibacher Zeitung, dosegli prav lepe uspehe; običajno so bili vsi ti obiski in medsebojna srečanja povezani z različnimi drugimi svečanostmi, s slovesnimi povorkami in drugimi ceremonijami. Na vseh prireditvah so se strelci vedno pojavljali v obliki zaključene in po izgledu vsekakor daleč najbolj atraktivne skupine, ki se je kitila s svojimi posebnimi uniformami, odlikovanji in praporom.

Iz pestre zgodovine Društva ljubljanskega ostrostrelstva moramo omeniti tudi postavitev novega strelišča na mestu starega, ki so ga podrli, iz leta 1737. Novo strelišče, ki so ga svečano odprli leta 1804, je slikovno okrasil član strelskega društva in nekaj časa tudi strelski nadmojster slikar Andrej Herrlein; poslikal je pročelje streliške stavbe in prispeval kar 39 portretov strelcev nekaj jih je naslikal po naravi, ostale po raznih predlogah; ti portreti, ki so naslikani vsi po istem “obrazcu”, so krasili, tako kot tudi poslikane tarče, zgornje, društvene prostore streliške stavbe, med njimi so bili portreti nekaterih najimenitnejših ljubljanskih meščanov kot je bil na primer baron Žiga Zois, ki je bil tudi član društva ostrostrelcev.

Se pomembnejši zgodovinski, kulturnozgodovinski in ne nazadnje tudi likovni dokument o obstoju in bogatem, neprekinjenem razvoju Drustva ljubljanskih ostrostrelcev skozi stoletja, so prav gotovo poslikane lesene ali papirnate plošče strelskih tarč. Te so največkrat okrogle ali kvadratne, redkeje imajo tudi drugačno obliko, in vsebujejo neprecenljiv vir podatkov o življenju, dogodkih, običajih in navadah ne samo članov strelskega društva, marveč “držijo zrcalo” družbi tistega časa nasploh. Najstarejša ohranjena poslikana tarča društva ljubljanskih ostrostrelcev je iz leta 1719, zadnja tarča, ki jo je naslikal ljubljanski slikar Edo Deržaj ob priliki 375 letnice Društva ljubljanskih ostrostrelcev, pa nosi letnico 1940. Kmalu zatem je bilo zaradi začetka druge svetovne vojne to društvo tudi ukinjeno. Vse gradivo Društva ljubljanskih ostrostrelcev, ki ga ni odnesla vihra druge svetovne vojne, ali pa ga niso shranili takratni strelci, je danes v zbirkah Mestnega muzeja Ljubljana, ki je leta 1980 pripravil tudi veliko, atraktivno razstavo Poslikane tarče s strokovno dobro pripravljenim in zajetnim spremnim katalogom.

Društvo ljubljanskih ostrostrelcev je kot eno najstarejših tovrstnih društev v Evropi, odigralo pomembno vlogo v kulturni zgodovini mesta Ljubljane, saj je bilo že v zgodnjem obdobju svojega obstoja eno najmočnejših zarišč družabnega in športno – rekreativnega življenja v mestu, da o njegovem prikritem obrambnem smotru, zlasti na začetku, niti ne govorimo.

Strelska zveza Slovenije – kako smo postali nacionalna panožna zveza?

/ Savo STRMOLE/

 

 

Za pisanje o teh dogodkih sem se odločil na podlagi spoznanj pri pripravi zbornika ob 50. obletnici SZS. Takrat sem imel velike težave pri zbiranju pisnih dokumentov iz tega obdobja. Ob naši osamosvojitvi je bil celoten arhiv SZS zaradi prenove strelišča na Dolenjski cesti shranjen v vojašnici JLA v Šentvidu pri Ljubljani. Ob odhodu jugoslovanske vojske pa so vse pisne dokumente, med njimi tudi naš arhiv, zažgali na dvorišču vojašnice. Da se ne bi našim   zanamcem zgodilo to, kar se je meni, sem se odločil, da dogodke, katerih aktivni akter sem   bil, zapišem v upanju, da jih ne bo prekril prah zgodovine.

Po dolgotrajnih zapletih v zvezi z izborom novega sekretarja zveze sem bil s 1. 6. 1991, po odhodu Edvarda Progarja v pokoj, imenovan za sekretarja zveze. Že po dvajsetih dneh mojega dela na zvezi se je zgodil napad JLA na Slovenijo. V tem času je bila reprezentanca nekdanje    Jugoslavije na sredozemskih igrah v Atenah. V njej je bilo veliko slovenskih športnikov, ki so se, potem ko so zvedeli za napad JLA, odločili, da na SI ne bodo nastopali. Po dogovoru s takratnim predsednikom Športne zveze Slovenije (v nadaljevanju ŠZS) dr. Rajkom Šugmanom smo organizirali njihovo vrnitev v Slovenijo. Med vodilnimi slovenskimi  športniki, ki so se odločili za odhod iz Aten, je bil tudi Rajmond Debevec. Streljački savez Jugoslavije (v nadaljevanju SSJ) ga je zato hotel kaznovati s suspenzom za šest mesecev in  mu s tem onemogočiti nastop na EP z MK orožjem v Bologni.

Sklicana je bila skupna seja predsedstva SSJ in Strokovno-tehnične komisije SSJ za 11.7.  1991 v Sarajevu. Ker so že v maju nastali spopadi v Kninu in okolici Karlovca, je bila pot po cesti izjemno nevarna, letalski prevoz s Sarajevom pa je bil prekinjen, se nihče od takratnih članov predsedstva seje ni želel udeležiti. Odločil sem se, da se je bom udeležil in skušal preprečiti suspenz.

Po odhodu iz skupne države blokada slovenskih strelcev

Pred sejo so v ŠZS in posameznih republiških panožnih zvezah potekali intenzivni razgovori  o oblikovanju strategije za začasno sodelovanje športnikov v reprezentancah nekdanje  Jugoslavije. V skladu s temi stališči sem oblikoval tudi strategijo nastopa na predsedstvu SSJ. Za pomoč in zbiranje podatkov iz preteklosti sem se obrnil na Tomislava Šepca, Milivoja Stanojeviča – Šiljo in Mira Šipka, ki so mi pri tem zelo pomagali. V Sarajevo sem šel z vlakom, ker je bilo to edino kolikor toliko varno prevozno sredstvo. Na seji so bili prisotni Dautovič, Šipek, Schmid, Stanojevič, Simič, Filipovič, Pejovič, Lončar, Vitez, Matič, sekretar SSJ Tomič, imen predstavnikov Kosova in Makedonije se ne spomnim in jaz. Ko se je začela točka poročilo s sredozemskih iger v Atenah, ki ga je predstavil sekretar Tomič, ki je bil hkrati tudi vodja jugoslovanske delegacije v Atenah, je za Rajmonda Debevca kot pobudnika odhoda slovenskih športnikov iz Aten zahteval najstrožjo kazen. Temu so sledili še čustveni izlivi jugoslovanstva. Predvsem so bili glasni Branko Lončar in drugi delegati, ki so bili pod vplivom dnevne srbske politike. Po dogovoru s Stanojevičem, Šipkom, Dautovičem in Vitezom se v razpravo v prvih treh urah sploh nisem vključeval. Namesto mene so oni  skušali ugovarjati argumentom drugih razpravljavcev, sam pa sem se vključil v razpravo šele,  ko so predlagatelji suspenza porabili vse strelivo. Najprej sem jim navedel več primerov  bistveno težjih prekrškov pravil tekmovalcev v reprezentanci Jugoslavije, kot je bil očitan Rajmondu, pa zanje SSJ ni izrekel nobenih kazni. Nato pa sem jim poskušal pojasniti položaj,  v katerem so se znašli slovenski športniki. Po blokadi informacij iz Slovenije niso vedeli, kaj se dogaja doma, in so bili v takem psihičnem stanju, da ne bi mogli dosegati rezultatov, ki jih  sicer dosegajo. Ker je razprava trajala že več kot 4 ure in so bili vsi močno izčrpani, je  predlagatelj predlagal, da se kazen zmanjša s suspenza na ustni opomin, kar je bilo po glasovanju z enim glasom večine tudi sprejeto. S tem je bil nastop Rajmonda na EP v Bologni rešen, na tekmovanju pa je osvojil štiri medalje v ekipni konkurenci.

V septembru so se v okviru ŠZS vse bolj oblikovala stališča, da republiške športne zveze začnemo postopek razdružitve z državnimi zvezami Jugoslavije. Hkrati pa smo skušali našim tekmovalcem v tem obdobju do vključitve v mednarodne zveze zagotoviti vsaj nekaj tekmovanj. S strelsko zvezo Hrvaške smo se dogovorili, da organiziramo po dva dvoboja  državnih reprezentanc z zračnim orožjem in puško šibrovko. 12.12.1991 je predsedstvo  Strelske zveze Slovenije sprejelo sklep o razdružitvi s SSJ in začetku postopka za  vključevanje v UIT (Mednarodno strelsko zvezo), ESC (Evropsko strelsko konfederacijo) in OKS (Olimpijski komite Slovenije) in s tem v MOK. Hkrati je določilo obseg dvobojev med  Slovenijo in Hrvaško ter prvič imenovalo selektorje slovenskih državnih reprezentanc.

Podpis ustanovne listine OKS

15.12.1991 je bil ustanovljen slovenski olimpijski komite. Ustanovno listino je v imenu SZS podpisal takratni predsednik Kosta Bizjak. Slovesnega podpisa pa sva se udeležila tudi Mimi Kralj in jaz.

16.12.1991 je bila seja Športne zveze Slovenije, na kateri smo panožne zveze poročale o  tem, kakšen je postopek posamezne zveze za vključevanje v mednarodne zveze in kakšni so realni roki za vključitev. Hkrati je bil sprejet tudi Protokol izvedbe državnih prvenstev v  Sloveniji. Naslednji dan pa smo poslali prijavo za prvo udeležbo naše reprezentance na  mednarodnem tekmovanju v Münchnu. 18.12.1991 je bil prvi dvoboj državnih reprezentanc med Slovenijo in Hrvaško z zračnim orožjem. Med dvobojem je bila tudi seja predsedstva SZS. Kot gosta sta na njej sodelovala Tomislav Šepec in Milivoje Stanojevič iz Hrvaške. Na  seji smo oblikovali skupno strategijo hrvaške in naše zveze za vključitev v UIT in ESC. Pripravili smo vloge in jih poslali na sedeža obeh zvez. Po nekaj dneh smo pri sekretarju UIT  g. Schreiberju in predsedniku ESC g. Schulstremu preverili, ali so prejeli vloge, in se dogovorili za razgovor. Na sedežu UIT v Münchnu sva ga opravila skupaj s Tomičem 26.1.1992 med mednarodnim tekmovanjem v Münchnu. Dobili smo začasni sklep o sprejemu v UIT in zagotovilo, da bomo polnopravni člani postali s sklepom skupščine, ki bo aprila v Barceloni. Pri drugi točki pa sva s Tomičem odprla vprašanje osvojenih kvot naših tekmovalcev za nastop na olimpijskih igrah v Barceloni. Ta del razgovora je bil bistveno težji, ker Schreiber ni želel odločati prej, preden se o statusu na novo razglašenih držav ne odloči mednarodna politika. Našli smo kompromisno rešitev, po kateri smo dobili tri kvote, ki jih je dobil Rajmond Debevec v reprezentanci Jugoslavije, od teh treh pa smo dve vrnili UIT. To  smo lahko storili, ker je Rajmond lahko z eno kvoto nastopil v vseh treh disciplinah s puško,  nismo pa imeli drugega slovenskega strelca, ki bi izpolnjeval merila MOK-a za nastopa na OI MQS (minimalni kvalifikacijski rezultat). Po vrnitvi v Ljubljano smo OKS-u predali  dokument o članstvu v UIT. OKS je moral do nastopa na zimskih olimpijskih igrah v  Albertvillu zbrati štiri potrdila mednarodnih športnih zvez, članic MOK-a, da bi na teh igrah lahko nastopila tudi Slovenija. Do 2.2.1992 smo štiri nacionalne zveze OKS-u predložile ta potrdila in tako je v začetku februarja Slovenija prvič nastopila na OI v Albertvillu. Za  sprejem v ESC je Šepec opravil predhodni razgovor s Shulstremom in ta nam je sporočil, da  bo o našem vstopu v članstvo odločalo predsedstvo ESC na seji, ki bo pred EP z zračnim  orožjem v Budimpešti. Odločili smo se, da na EP prijavimo reprezentanco Slovenije in da pred prvenstvom pridobimo podporo članov predsedstva ESC. Na pot v Budimpešto sem se odpravil skupaj z reprezentanco, ki jo je vodil Lojze Mikolič. Za reprezentanco smo si po  velikih težavah uspeli sposoditi trenirke, po tekmovanju pa smo jih vrnili Plavalni zvezi  Slovenije.

Prvi nastop pod zastavo samostojne Slovenije

Za našo nejasno usodo v zvezi z nastopom na EP tekmovalci niso vedeli. Z Mikoličem sva se zavedala, da se lahko zgodi, da nam na tekmovanju ne bodo dovolili nastopiti. V enakem  položaju so se znašli tudi Hrvati. Ko smo prispeli v Budimpešto, sva s Šepcem obiskala vse  člane predsedstva, še posebej pa nama je pomagal g. László Hammerli, takratni sekretar  madžarske zveze in predsednik organizacijskega komiteja EP. Na seji predsedstva so nas  sprejeli v ESC in našim tekmovalcem omogočil, da so naslednji dan nastopili na EP. Na tem  tekmovanju smo dobili tudi prvo strelsko medaljo na velikih tekmovanjih, in sicer mladinke z  zračno pištolo ekipno Ksenija Maček, Irena Toroš in Barbara Dolenc – Fuks, ki so dosegle 3.  mesto.

Formalni sklep v UIT je izglasovala skupščina aprila tega leta v Barceloni, ki se je je udeležil takratni predsednik Kosta Bizjak. Rajmondu pa je pripadla čast, da je na poletnih olimpijskih igrah v Barceloni nosil slovensko zastavo.